Pregovor »rana ura, zlata ura« še kako drži! Tudi za nas, učence 7. , 8. in 9. razreda in naše učitelje, ki smo se v petek, 7. 4. 2017, ob pol šestih zjutraj odpravili na literarno-umetniško ekskurzijo oz. kulturni dan. Pot nas je vodila po avtocesti proti naši prestolnici, pred katero smo zavili proti jugu. Ob pogledu na grad Turjak smo vstopili v eno izmed slovenskih regij, ki je še do takrat nismo prav dobro poznali in jo nasploh poznamo slabše; obiskali smo Dolenjsko.
Naša prva postaja je bila Rašica pri Velikih Laščah, kjer se je leta 1508 rodil utemeljitelj slovenskega jezika, Primož Trubar, ki nas je prvi poimenoval z imenom Slovenci. Tam smo se najprej preizkusili v poklicu knjigoveza.Vsak je izdelal majhno knjigo po srednjeveškem načinu in si jo odnesel domov. V delavnici smo uživali in preizkusili naše ročne in umetniške spretnosti. Nato smo si ogledali spominsko sobo. Prostor je moderniziran in nima nobenega pohištva. Razlog za to nam je vodič takoj razjasnil. Leta 1528 so Turki požgali celotno vas, tako da lastnina Primoža Trubarja iz otroških let ne obstaja. Na stenah sobe so zapisani odlomki iz knjig in predstavljeni najpomembnejši kraji v Trubarjevem življenju. V steklih oken so vrisani možje, ki so Trubarju pomagali, ga podpirali ali mu bili zgolj vzgled; na primer Peter Bonomo, Erazem Rotterdamski, Heinrich Billinger, Jean Calvin, Huldrych Zwingli, Peter Pavel Vergerij,Veit Dietrich, Marthin Luther, Iacobus Andrae, Matija Vlačič, Antonius Dalmato,… V enem delu sobe so razstavljene tudi knjige.
Po prijetni in nadvse zanimivi razlagi Trubarjevega življenja smo si ogledali še Temkov mlin in žago. To sta obnovljeni stavbi, ki stojita na mestih, kjer sta pred požigom stala mlin in žaga, ki sta bila v lasti Mihe Trubarja, Primoževega očeta. Ravno očetov poklic in s tem družinski položaj v takratni ureditvi je mlademu Primožu omogočil šolanje, brez katerega ne bi nikoli uspel narediti tega, kar je; postaviti temelje slovenskega jezika in slovenske narodne zavesti.
Polni novega znanja smo se zapeljali proti Muljavi k avtorju našega prvega romana Deseti brat. Obiskali smo rojstno hišo Josipa Jurčiča, ki jo je leta 1826 postavil pisateljev ded in do danes ni bila predelana. Najprej smo si ogledali film o njem in Muljavi. Predstavljeno je bilo vsako poslopje posebej: bivalno (hiša), gospodarsko in Krjavljeva koča. Prav tako tudi zraven teh stavb stoječe gledališče na prostem, kjer vsako leto domačini v narečju uprizorijo Jurčičeva dela. V filmu pa so bile prikazane tudi lepote okoliške pokrajine.
Po ogledu filma smo si vse omenjeno v njem pogledali. Najprej Krjavljevo kočo. To je zelo majhna, preprosta, lesena hiška, v kateri naj bi prebival Krjavelj. Ima le dva prostora, kuhinjo in bivalni prostor s posteljo in pečjo. Sledilo je gospodarsko poslopje, ki je preurejeno v muzej, v katerem izvemo marsikaj o življenju na Dolenjskem nekoč. Razstavljene so stare fotografije in predmeti (pripomočki, stroji, orodje). Ko vstopiš v bivalni prostor, najprej opaziš značilno črno steno, ki je posledica črne kuhinje. Ta se nahaja na hodniku zaradi zračenja. Nato do konca hiše na obeh straneh hodnika vidimo: shrambo, spalnico s pečjo in manjšim kotičkom za čevljarska opravila, bivalni prostor, tj. jedilnica z glineno pečjo in otroško sobo, v kateri se nahaja zgolj ena postelja, na kateri so spali vsi trije Jurčičevi otroci. Vsi predmeti so še iz tistega časa. Ker so vsi poimenovani, smo lahko primerjali dolenjske izraze s prekmurskimi. Na steni na hodniku sem opazila tudi napis v stari slovenščini. Piše, da je to postavil Jurčičev ded, od katerega je hišo podedovala hčerka Marija. Ta se je poročila z Markom Jurčičem. Tako se je v tej hiši rodil pisatelj Josip Jurčič. Z obiskom Muljave smo končali literarni del naše ekskurzije.
Kratek oddih smo si privoščili na Otočcu, kjer je edini grad v Sloveniji, ki stoji na otoku. Stoji na enem od otokov reke Krke nedaleč od Novega mesta. Prvič je bil omenjen v 13. stoletju, točneje leta 1252, ko so v njem prebivali vazali freisinških škofov, vitezi Otoški. Med drugo svetovno vojno so partizani grad požgali in porušili, po vojni pa je bil nacionaliziran in obnovljen. Danes je grad urejen v luksuzni hotel, prenovljen v duhu gotike in renesanse, kar je tudi razlog, da je ena najprivlačnejših lokacij v Sloveniji za poroke in druga svečana slavja.
Valvasorjeva upodobitev gradu v Slavi vojvodine Kranjske leta 1689.
Naša zadnja postaja je bil cistercijanski samostan Kostanjevica na Krki, pri domačinih imenovan kar grad Kostanjevica, sicer pa samostan Studenec svete Marije. Pred to mogočno stavbo smo najprej opazili muzej na prostem, kjer so razstavljene lesene skulpture. Te so izdelki udeležencev tekmovanja FORMA VIVA iz leta 2013. Po prihodu na dvorišče nam je vodja spregovorila o zgodovini gradu in nam predstavila prvo stalno razstavo, ki smo si jo nato ogledali.
To je bila razstava kiparja in soavtorja podobe nacionalnih simbolov slovenskih evro kovancev Janeza Boljke. Kipi so narejeni iz železa in brona, upodabljajo pa najpogosteje živali, Ribničane in Ivana Cankarja. Njegova dela so posebna, ker jih lahko gledamo kot celoto ali kot sklop posameznih sestavin, ki so po navadi že uporabljeni predmeti. Večina kipov je unikat, saj je kalupe delal iz voska, ki se je ob vlivanju kovine raztopil.
Prav tako smo si ogledali razstavo slikarja in grafika Božidarja Jakca, razstavo slikarja, grafika in kiparja Toneta Kralja, razstavo o gradu in cerkev, ki stoji na sredi dvorišča.
Umetniški del ekskurzije in ekskurzijo nasploh smo končali z ogledom razstavljenih slikarskih del evropskih slikarjev od 17. do 19. stoletja. Na ogled je 45 olj s pretežno religiozno tematiko, dve sliki prikazujeta konjeniško bitko, dve sta krajini.
Po napornem, a čudovitem in poučnem dnevu smo se polni novega znanja poslovili od nam zdaj mnogo bolj poznane Dolenjske in se odpravili proti domači pokrajini Prekmurju.
Ajda Barbarič, 8. a OŠ Bogojina
